Dobro jutro prijatelji.
Tokrat vam posredujem ob tem čudovitem prazniku nove luči nekaj vrstic našega duhovnika očeta Frančka, ki me je s tem malo odrešil pisarskega dela na tem blogu. Res je tudi, da ne želim objavljati na blogu le svoje misli in besede. Dosti nas je ki smo na notranjih nivojih združeni v duhovnem žarišču, ki ga v ezoteričnih knjigah imenujejo ašram sinteze. Rad bi vam, če mi bodo dovolili, prenesel tudi misli mojih mnogih bratov in sestra, ki pripadajo ašramu sinteze.
Božič – rojstvo Kristusa v srcu
Pred leti je bil velik hit film Kristusova zadnja skušnjava. Vsakemu resnemu ezoteriku takoj postane očitno da je grški pisatelj knjige po kateri je film nastal, vedel veliko več kot ve vsakdanji kristjan. Razumel je Pot in pasti Čuvarja praga. Razumel je delovanje Bratstva senc in iluzornost astralnega nivoja. Razumel je da je visok iniciat avtomatično čudodelnik, mag. To je tisto kar je bil Kristus – magid, učitelj. Prizor, ki ga bom opisal je sicer bolj primeren za Veliko noč, pa kljub temu – daje nam misliti kdo je bil Kristus in s kakšnimi ovirami se je srečeval.
Najbolj mi je pri srcu konec filma. Ta mi zbuja upanje. Kristus je podlegel skušnjavi Teme in živel na astralnem nivoju svoje sanje – družinsko življenje. Vendar je bil le človek in tudi to življenje se je iztekalo. Na smrtni postelji pa ga obiščejo »Božji sli«, njegovi učenci. Prvi ki vstopi je spoštljiv. Potem pa vstopi Kristusov ljubljeni učenec, tisti, ki ga je imel tako rad, da ga je ubogal in izdal ker mu je tako naročil. Juda je brez dlake na jeziku. Svojega učitelja nadere: »Kaj počneš med temi ženskami in otroci? Tisto kar je dobro za človeka ni dobro za boga. Ubogal sem te in izdal sem te. Tvoje mesto je na križu!!!«. Kristus pa mu odgovori: »Bog je poslal angela. Rekel mi je, da mi ni treba umreti za boga.« Juda se obrne k angelu in reče: »Proč, satan!«. Satanova maska na astralnem nivoju se razblini in prikaže se satan, skuševalec. Kristus je v zadnjih izdihljajih. Z nadčloveško močjo se dvigne iz smrtne postelje in odide v goreči (transformacija) svet. Kriči bogu: »Vrni me na križ. Naj umrem kot mesija.«. Nikoli ni prepozno za prošnjo Očetu. Adonai ga usliši in vrne na križ. Kristus izpolni svojo Dharmo.
Kristus je imel na Poti ovire. Ovire pa najdemo tudi v krščanstvu in organiziranih oblikah religije – cerkvah. Danes je krščanska cerkev nekaj kar poleg vseh drugih delov družbe ne more mimo transparentnosti. Vse postaja javno in nič ni moč več skriti. V majhnih krščanskih cerkvah, kateri pripadam tudi sam (Svobodno katoliška cerkev) pa je kljub temu da SMO povsem drugačni kristjani, težko dopovedati povprečnemu človeku, da se sicer označujemo z isto besedo »kristjan«, a da je naše verovanje precej drugačno od teologij velikih cerkva. Ker nimamo dogem, posvečamo v duhovnice tudi ženske in ker nekdo pri nas postane duhovnik predvsem na osnovi njenega ali njegovega spoznanja boga ne ustrezamo splošni predstavi o tem kdo je kristjan. Ker ne priznavamo nobenega posrednika med bogom in človekom ampak smatramo, da je bog v srcu vsakega človeka se vidimo kot svobodne. Sebe vidimo predvsem kot ezoterične kristjane – kristjane, ki razumejo kaj se dogaja med mašo in zavestno sodelujejo z inteligencami luči, ki tvorijo nevidni del »teama«, ki opravi mašo. Nismo ovce. Vsak mora razmišljati s svojo glavo in razviti svojo lastno individualnost. Ne iščemo novih vernikov, še več – raje jih odganjamo. Tako krščanstvo je naporno, ljudje pa nimajo radi napornih reči.
Moja draga sestra XX mi je že pred leti govorila o svojih spominih na Izrael. Kako se je drla: »Juda ubila te bom!« ko so križali Kristusa. Spomni se življenja, ko je bila ena izmed mnogih Kristusovih bhakt. Ko je prišla v Francijo, so jo na letališču pričakali neznan moški in dve ženski. Rekli so ji, da vedo za njeno zanimanje za izvorni Ješuin nauk in da so prišli zato da jo povabijo v Magdalenski red. Razložili so ji, da so neposredni nasledniki z nepretrgano linijo (tako, kot je linija apostolskega nasledstva) posvetitev, ki prav tako izvirajo od Ješue Ben Pandirja, vendar preko Marije Magdalene, rabijeve najljubše učenke. Posvetili so jo v Magdalensko svečenico. Doma je ustanovila red, ki je povsem brez izobraževanja za duhovnice, iniciacijo dobijo le tiste, ki so duhovno dovolj napredovale. Red brez teologije. Čisti mistiki.
No pri nas ni ravno tako. Smo bolj okultisti, ki vso potrebno teologijo spravimo v dva Učiteljeva stavka: »Ljubi boga bolj kot karkoli drugega. Ljubi bližnjega kot samega sebe.«
Ob tem prazniku zimskega obrata, ko še vedno odmeva klic Velikega Hierofanta Luksorske misterične šole: »Rojeno je novo sonce!« vam torej želim obilje Luči, kot se je to zaželelo na ta praznik v starodavnem Egiptu in obilje brezpogojne ljubezni v kar je staro Budino učenje dopolnil avatar Bodisatva Maitreya, ki je deloval v Palestini skozi svojega učenca Ješuo.
Franček
